Da romarska pot v Santiago de Compostela obstaja sem vedel, da jo bom prehodil pa ne.

Vedno se mi je zdelo, da je predolga. Toda z nezgodo pred leti se je vse spremenilo. Pol leta sem bil v invalidskem vozičku, nato pa sem še nekaj let uporabljal hoduljo. Šele julija 2010 sem jo opustil, da bi šel v Santiago ob potopisnem predavanju g. Vojka Gantarja. Dokončno pa je na mojo odločitev vplivala fizioterapevtka Irena s "Soče". Definitivna odločitev je padla, ko sem izvedel, da je pot s pomočjo prijateljic Danice in Martine prehodila ga. metka Pavšič. Metka čestitke za pogum, vztrajnost in voljo.

Leto dni sem imel itenzivne priprave za pot. Obiskal sem vse za katere sem izvedel, da so jo prehodili in si sestavljal mozaik. Psihične priprave so bile težke, saj sem moral v sebi vse spraviti v red in iti s čistimi in pozitivnimi mislimi na pot. Tik pred odhodom sem obiskal še dr. Fenjvešija, kateri mi je s svoje strani izrecno pomagal. Katarina v svojem kozmetično lepotilnem salonu v Idriji mi je noge pripravila za na pot. Ker je to romanje, sem obiskal tudi župnika g. Zorana. Sama pot se ni začela obetavno, saj sem na večer pred odhodom dobil e-pošto, da na dan mojega potovanja v Barceloni stavkajo delavci na iztovoru prtljage. Že tako majhen nahrbtnik sem skrčil še za 2 kg, da sem ga lahko nesel na letalo. Potem sem brez problemov prišel v Francijo, kjer sem se v Saint Pied de Portu prijavil v romarskem uradu in dobil "potni list". Naslednji dan sem štartal iz 200 m n.v. v dežju, megli in vetru v Pireneje. Od tu naprej na 1430 m n.v. visok Lepoeder, nato spust po blatni in spolzki cesti do alberga, kamor sem prispel ves premočen. S tem sem posledično dobil tudi žulje in otiščance. Na svoji poti sem prečkal štiri pokrajine: Navarro, La Riojo, Kastilijo in Leon ter Galicijo. Prva je hribovita v dolinah pa se razprostirajo polja žita in vinogradi. La Rioja pa že samo ime pove, da je pot rdeča; ponekod je asfalt. Največja španska pokrjina je Kastilija in Leon, več kot pol romarske poti teče po njej. Zelo se vleče in večinoma poteka po puščavski Mesti na okoli 800 m nad morjem. Levo in desno do kamor ti seže pogled so sama žitna polja, katera se na obzorju združijo z modrim nebom, po sredini pa teče prašna cesta. Deset dni sem rabil, da sem jo zapustil in prišel v meni daleč najlepšo Galicijo. Počutil sem se kot doma. Vsepovsod hribi, vzponi, spusti, poraščenost, obilo zelenja in lepega razgleda. Tam so keltske korenine kar se vidi že po načinu gradnje, dude pa so njihov narodni simbol. Po 24 dneh hoje z več kot 30 km na dan sem prikorakal v Santiago. Z besedami se ne da opisati občutkov kateri te takrat prevzamejo. Ponosen sem bil sam nase, da sem zmogel prehoditi več kot 800 km. Ko pa sem videl sarkofag sv. Jakoba in na oltarju njegov kip so zmagala čustva. V trenutku sem na vse pozabil, vse je bilo poplačano, občutil sem neizmerno olajšanje. Naslednji dan z avtobusom do Finistere in še zadnje tri km pešačenja v hudem vetru do skrajno zahodnega rta v Evropi. Ob prihodu so še tleli ognji, tako da sem skuril del oblačil in tako simbolično končal romanje. Po hitrem povratku v Satiago, sem v domovino poslal več sporočil. Prijateljica Vesna mi je odgovorila z izrekom "avtorja Lao Tse: Tudi pot dolga tisoč kilometrov, se začne z enim korakom". Ta izrek sem si zapomnil. Takoj po povratku domov sem obiskal Katarino v njenem salonu, da mi je sanirala poškodovane noge.

In kaj načrtujem v prihodnje? G. Marko Leoni mi je že predlagal, da bi jeseni šla peš iz Idrije do obale. Seveda sem sprejel njegovo ponudbo. Tudi sam sem dokazal, da smo invalidi še kako aktivni v življenju.

Še moja zaključna misel: Splačalo se je.